ZGODOVINA LOVSKE DRUŽINE POLHOV GRADECNa širšem območju Polhovega Gradca sta se leta 1946 ustanovili dve lovski družini, Polhov Gradec in Črni vrh. Slednja se je leta 1954 združila v enotno LD Polhov Gradec, zato štejemo leto 1946 za rojstno letno LD Polhov Gradec.Članstvo je bilo od ustanovitve vse do danes konstantno in je štelo okoli 50 članov.
Kratka kronika LD Polhov Gradec
Pred ustanovitvijo Lovske družine Polhov Gradec ni bilo pisane besede , ki nam bi omogočila vpogled v lovsko življenje na območju Polhograjskega hribovja. Na podlagi zgodovine lahko predvidevamo, da se je prvi lovec pojavil na pobočju golega Tošča, kjer je s svojimi primitivnimi lovskimi orodji lovil zobre, orjaške ture in jelene z mogočnim rogovjem. Na območju današnjega lovišča je prebival tudi jamski medved. Nekoč, ko je zavijala burja preko Pasje ravni, katera je bila drugače oblikovana, kot jo je dandanes oblikoval človek, je naš prednik lovil svoj plen, da je preživel lačno družino. Pogosto je bil kot zasledovalec, sam žrtev zasledovanega. Z razvojem človeka – lovca je le ta postopoma razvijal lovsko orožje, postal je uspešnejši in praktično je iztrebil vso rastlinojedo divjad ter zveri. Človek je izkrčil gozdne površine in z razvojem kmetijstva divjad ni bila več glavni vir prehrane. Lov je postajal potreba po potrjevanju samega sebe, v zgodovini človeštva prirojenega nagona po lovu.
Nihče ni zapisoval lovskih doživljajev. Nihče ni beležil kako se je spreminjala krajina pod vplivom človekovega poseganja v okolje.
Prvo pisano lovsko črtico, ki opisuje doživljaje iz današnjega lovišča in to prav iz Gabrš smo zasledili v knjižici »Zelena bratovščina« izpod peresa Jožeta Herforta, ki je lovil v teh krajih. Knjižica je bila izdana v založbi »Pastir« 1940 leta. V črtici »Lojz« opisuje Lojza Plestenjaka, oskrbnika koče, lovca, nosača, žganjekuha in večnega šaljivca z donkihotskim obrazom, pravega viteza žlahtnega lica in klavrne postave, ki je prebival v gabrški bajti.
Lovno pravico so imeli pred družbeno ureditvijo grofi Blagaji. Po pripovedovanju Janeza Cara med leti 1950 do 1955, kateri je bil nekdanji kočijaž in graščinski upravitelj pri grofih Blagajih, so bila lovišča Polhograjskih dokaj bogata. Ko je nastopila gospodarska kriza je začel grof oddajati v zakup bolj oddaljene predele posesti. Po pripovedovanju Franca Barbiča starejšega, preparatorja iz Verja pri Medvodah, je po licitaciji severozahodni del vzel v zakup preparator Viktor Herfort in severovzhodni del lovišča (Petačev graben, Tošč) je vzel v zakup preparator Franc Barbič starejši. Gostom sta ponudila za odstrel divjega petelina in srnjad ter s tem pokrila stroške zakupnine. Do konca druge svetovne vojne je bil lov organiziran v občinskih zakupnih loviščih.
Po koncu druge svetovne vojne, so leta 1945 prišla lovišča v upravljanje družbe. Na pobudo Janeza Zupana, kateri je bil član lovske družine Šentvid in člana Lovskega sveta Okrajnega Ljudskega Odbora Ljubljana – okolica, je bila leta 1946 leta ustanovljena Lovska družina Črni vrh. Na območju lovišča Črni vrh ni bilo domačinov, ki bi lahko ustanovili Lovsko družino. Brata Lojze in Jože Rus sta bila edina lovca, ki sta lahko nosila orožje sta. »Rusova« iz Srednjega vrha sta bila tudi aktivista in udeleženca Narodno osvobodilne borbe. Jože Rus je bil tudi predvojni lovski čuvaj pri zakupniku Viktorju Herfortu. Za upravljanje z loviščem Črni vrh sta zakupno pogodbo podpisala ustanovna člana Janez Dolničar in prvi starešina lovske družine Bernard Mikuletič. Lovska družina Črni vrh je dejansko delovala v sklopu Lovske družine Šentvid. Lovišče je bilo dokaj oddaljeno od bivališč članov in prometne zveze so bile slabe, zato so člani leta 1948 vzeli v najem kočo v Črnem vrhu – na »Vrhovčah«. 17. oktobra 1948 leta je bila slavnostna otvoritev lovske koče, ki je dobila tudi ime »Dane – Stane« po najstarejših članih Danetu Žiliču in Stanetu Rozmanu, ki sta za ureditev lovske koče prispevala tudi znatna sredstva. Lovska koča je bila prijetno shajališče lovskih tovarišev, prav pogosto jo je obiskoval tudi lovski čuvaj Avgust Hribar. Leta 1954 se je na podlagi novega lovskega zakona Lovska družina Črni vrh ločila od Lovske družine Šentvid in prav tako se je razpustila Lovska družina Polhov Gradec, ki je bila ustanovljena leta 1946. Prvi starešina slednje Lovske družine je bil Glavič, nasledil pa ga je Peter Dobrila. Del lovišča in članstva je prevzela Lovska družina Črni vrh in se preimenovala v Lovsko družino Polhov Gradec. Drugi del lovišča in članstva pa je prevzela Lovska družina Dobrova. Lovska družina Polhov Gradec je leta 1964 kupila kočo na Smolniku številka 6. Lovci so jo preuredili v prostor za sestanke, kuhinjo in skupna ležišča. Lovska družina Polhov Gradec je kočo na Smolniku leta 1999 prodala in skupaj s prihranjenimi sredstvi Lovske družine Polhov Gradec kupila kočo in 50 ha veliko posestvo v Gabršah. Posestvo in koča v Gabršah je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena lastnicam, dedinjam »Božnar«. Pred tem je imela od leta 1974 Lovska družina Polhov Gradec v upravljanju stanovanjsko hišo in gospodarsko poslopje, katera sta v sklopu posestva. Stanovanjska hiša ima naslov Selo 12, gospodarsko poslopje pa je družina preuredila v prijetno lovsko kočo. Leta 1976 je bilo sprejeto zakonsko določilo, da je članstvo možno samo v eni lovski družini. Takrat je veliko članov ostalo v Lovski družini Polhov Gradec in izstopilo iz Lovske družine Šentvid – danes Lovska družina Toško Čelo.
Viri:
Tavčar M. in Podlogar V. 2001. Prehojena pot. Linea – AV. 19 str.